Včasih si mislimo, da imamo stvari pod nadzorom. Da smo zdravi, močni, da se nam ne more zgoditi nič nepredvidenega. Še posebej, ko skrbimo za druge — otroke, družino, službo. Jaz sem bila ena tistih žensk, ki je hodila na redne ginekološke preglede, ki je naredila “vse, kar je treba”. In potem pride trenutek, ki te presune, ki ti premakne tla pod nogami in ti pokaže, kako krhki pravzaprav smo.
Pri štiridesetih letih, kot mama treh otrok, sem na rutinskem pregledu (odvzem PAP brisa) prejela izvid, ki je spremenil moj svet: spremembe celic materničnega vratu. Besede, ki jih slišimo veliko pogosteje šele danes, takrat niso bile del vsakdanjih pogovorov. O HPV-ju se ni govorilo. O preventivi malenkost. O možnostih zdravljenja še manj. Informacij ni bilo na klik, ni bilo forumov, ni bilo društev, ki bi nas vodila skozi proces razumevanja.
Moja osebna ginekologinja je v dveh mesecih dvakrat ponovila bris. Obakrat je bil izvid slab. Celice so se spreminjale. Tiste majhne, neopazne celice, ki pa lahko odločijo o naši prihodnosti. Ko sem to slišala, sem se sama pri sebi prvič vprašala: Kaj pa, če …?
Sledila je napotitev na ginekološko kliniko. Tam so mi v pol leta bris vzeli še dvakrat — oba izvida sta potrdila spremembe. Vse to je potekalo hitro, bolj hitro, kot sem bila sposobna predelati. Danes bi verjetno takoj odprla splet, prebirala študije, vprašala za drugo mnenje. Takrat pa sem samo sprejemala odločitve drugih.
Na kliniki me je obravnaval zdravnik, ki ni bil ravno človek besed. Danes, s pogledom nazaj, vidim, da sem potrebovala nekoga, ki bi mi razložil, pokazal, potrdil, da nisem sama. Nekoga, ki bi mi pustil prostor za vprašanja. Takrat pa sem sedela v ambulanti, poslušala strokovne izraze in kimala — ker sem mislila, da moram.
Še danes se spomnim tiste tišine v ambulanti. Zdravnik je pojasnil, da se bodo verjetno odločili za laserski poseg. Nič več. Ni prostora za vprašanja, ni razlage, kaj poseg pomeni, kakšne so možnosti, kakšna tveganja.
In kot se pogosto zgodi, pridejo vsa vprašanja šele doma.
Kaj pomeni “spremembe celic”?
Kako hitro se lahko razvije rak?
Ali obstajajo druge možnosti?
Kaj če operacija ne uspe?
Kdo mi sploh lahko razloži, kaj se dogaja z mojim telesom?
V tistem času nisem znala zahtevati odgovorov. Nismo bili naučeni, da sprašujemo. Naučeni smo bili, da sprejemamo.
Ko je prišel poziv na pogovor zaradi pozitivnega izvida, sem v ambulanto stopila s tesnobo, ki je nisem znala skriti. Zdravnik je povedal, da stanje ni dobro. In potem vprašal:
“Kaj bova storila?”
To vprašanje me je zadelo globoko.
Kako naj jaz vem?
Ali imam sploh izbiro?
Ali obstaja več možnosti, o katerih ni nihče govoril?
Ko sem ga vprašala, katere možnosti sploh imam, je na hitro omenil, da lahko samo “čakava” in spremljava izvide na tri mesece. Tisti znani zdravstveni izraz: bomo opazovali.
A jaz nisem mogla samo opazovati. Ne z mislijo, da sem mama. Ne z mislijo, da morda ne bom mogla gledati svojih otrok odraščati.
Izbrala sem operacijo — lasersko vaporizacijo materničnega vratu s CO₂ laserjem. Nekaj, česar pred tem nisem poznala, nekaj, o čemer mi nihče ni veliko razložil, pa vendar se je zdelo kot edina prava odločitev.
To je bil ambulanten poseg. Prišla sem ob dogovorjeni uri, odšla nekaj ur kasneje. Nikoli ne bom pozabila operacijske sobe. Bila je stara, hladna, skoraj prazna. Nikakor ne prostor, v katerem bi si želela biti v tako ranljivem trenutku.
Operacija je potekala v lokalni anesteziji. Bolečin ni bilo — telo je bilo mirno, duša pa glasna. V mislih sem šla skozi vse scenarije, vse strahove, vse želje. Predvsem tisto eno: naj bo uspešno.
Kontrola čez mesec dni je pokazala, da je bilo vse v redu. In tako je ostalo … neverjetnih 23 let.
Da moramo ženske poznati svoje telo.
Da moramo vprašati, ko ne razumemo.
Da imamo pravico reči: “Razložite mi, prosim.”
Da imamo pravico do informacije, do spoštovanja, do varnosti.
In predvsem — da preventiva ni nekaj, kar naredimo mimogrede. Je nekaj, kar nas lahko reši.
Moja zgodba ni edina. Ni najtežja. Ni najhujša. Je pa moja. In če zaradi nje vsaj ena ženska pravočasno opravi pregled, postavi dodatno vprašanje ali zahteva jasnejšo razlago — potem je vredno.
Minilo je 23 let od moje prve laserske vaporizacije. Ves ta čas sem hodila na redne ginekološke preglede z odvzemom PAP brisa, na tri leta, kot je v Sloveniji predvideno. Pregledi so bili vedno v normalni brez odstopanj. Zadeva, ki me je v preteklosti močno zaznamovala, je postala oddaljen spomin.
Takoj po prvi operaciji sem tri leta hodila na letne preglede z odvzemom PAP brisa pri specialistu, ki je poseg izvedel. Zaradi operacije so me uvrstili v t. i. rizično skupino, zato so bili pregledi pogostejši. Iskreno, tri leta med pregledi se mi še danes zdijo predolga — v treh letih se lahko zgodi marsikaj. Tudi to, da te morda enkrat preprosto več ni in ni več naslednjega ginekološkega pregleda?!
Na vsakem pregledu sem srečala samo zdravnika, njegovo “sliko”, brez besed, brez pogovora. V meni pa se je medtem začela prebujati misel, da potrebujem nekaj drugega. Nekoga, s komer bom lahko govorila o menopavzi, o spremembah, ki prej ali slej doletijo vsako žensko. Zato sem se vrnila k svoji osebni ginekologinji, k ženski.
Ko sem jo vprašala, kaj me čaka z menopavzo, mi je preprosto odgovorila:
“Poglejte svojo mamo. To je navadno najboljša analogija.”
Spomnila sem se maminih vročinskih oblivov, sama pa teh nisem imela. Jaz, ki sem bila celo življenje bolj zmrznjena, sem pravzaprav upala, da mi bo vsaj kdaj vroče — pa ni bilo tako. Menopavza je prišla in šla po svoje. Če me sedaj vprašate, se telo v menopavzi spremeni, spremeni se delovanje hormonov, spremeni se celotno delovanje našega telesa, ne smo fizično, tudi psihično. Ja. Ali se tega zavedamo? Ali nam stroka pri tem pomaga? Ali je sprememba celic materničnega vratu povezana z menopavzo? Ali ostajamo same s spremembami, ki so lahko kar naporne? O tem kdaj drugič.
V teh 23 letih je življenje teklo naprej. Dokler ni povsem nepričakovano spet udarilo.
Po rutinskem odvzemu PAP brisa pri moji ginekologinji so prišli slabi izvidi. Ponovno predrakave spremembe celic materničnega vratu. Tokrat so opravili tudi HPV test, ki je bil pozitiven. To je bilo presenečenje. To ni bilo pričakovano.
Danes vem, da obstaja več vrst HPV virusov, a takrat o podrobnostih nisem izvedela nič. Dvakrat so ponovili PAP bris in HPV test, oba izvida pa sta bila znova slaba. Tako me je ginekologinja ponovno napotila k specialistu na ginekološko kliniko. Ekipa je bila zdaj druga, jaz pa starejša in bolj odločena, da želim zdravnico s srednje dolgo prakso — žensko, ki bo razumela izkušnje žensk. In takšno sem tudi dobila.
Ponovno so vzeli bris, ponovno HPV test. In ponovno isti zaključek kot pred 23 leti:
laserska vaporizacija materničnega vratu.
Stavba ginekološke klinike je ostala enaka, a sama izkušnja je bila tokrat drugačna. Operacijska soba je bila prijetnejša, še vedno sterilna, a ne več tako hladna. Poseg je izvedel mlajši zdravnik. Postopek je bil skoraj identičen kot prvič: lokalna anestezija, operacija in po kratkem času domov.
Tokrat pa me je zelo presenetilo moje doživljanje in razmišljanje, ki je bilo drugačno kot pred dobrimi 20 leti. Pred operacijo te oblečejo v bolniške obleke — “za vsak primer”, če bi bilo treba ostati na kliniki več dni. Svoje osebne stvari pospraviš v omaro.
V tistem trenutku te preplavijo misli, ki jih ne želiš misliti. Četudi imaš zunaj spremljevalca, si v sobi sama. Pomisliš na vse mogoče scenarije. Starejša kot si, bolj se teh scenarijev zavedaš.
Stopiš v bolnišnico … in nikoli ne veš, ali boš tudi stopila ven.
Operacija je bila uspešna in poslali so me domov. Nekaj dni bolniške, počitek, nato kontrola čez tri mesece. Ta kontrola je pokazala, da predrakavih celic ni več. Sledila je kontrola čez eno leto — tudi ta uspešna.
Po specialističnih kontrolah sem se vrnila k svoji ginekologinji. Ponovni PAP bris in HPV test — oba izvida v redu. Na podlagi tega mi je predlagala cepljenje proti HPV, samoplačniško. Trije odmerki, vsak po 75 €.
Kasneje sem prebrala, da cepivo deluje le na vrste HPV, ki jih v telesu še nimaš. Na tiste, ki so že prisotni, ne more vplivati. To me je postavilo pred vprašanje:
Tega ne vem z gotovostjo. Morda sem cepljenje sprejela zato, ker želimo verjeti, da medicina nekaj zmore, da lahko nekaj naredimo. Ali zato, ker se nam zdi, da smo bolj varne, če nekaj vzamemo, vnesemo, naredimo. Ali pa preprosto zato, ker mi je v tistem trenutku dalo občutek, da imam vsaj delček nadzora.
Danes … bom pač opazovala. Svoje telo. Svoje počutje. In vsako leto opravila pregled.
Zaenkrat je vse v redu. In to mi je dovolj.
