Tudi jaz nisem, dolgo časa. Pa je res! Ampak seveda dokler ne greš rodit ne veš kakšni krči so takrat… Če se vrnem na začetek.... Vsako dekle, če gre vse tako kot mora, se nekega dne sooči s prvim dnem menstruacije. Zame je bil to prvi šolski dan 7. Razreda - ja, vem, dan ki ga težko pozabiš. In prva oseba, ki sem ji povedala, je bil moj oči, ker sem vedela, da bo tako najmanj drame. Moral mi je obljubiti, da ne bo nikomur povedal in da iz tega ne bo naredil nekega javnega oznanila, kot se je to vse prepogosto dogajalo (ponekod se še vedno). Ker imam starejšo sestro, sem seveda že vse vedela, kar je očiju prineslo veliko olajšanje. A kmalu se je izkazalo, da moja nova pot, ne bo tako zelo enostavna. Namreč nekaj ciklusov, mesecev kasneje, me je mami zaradi izredno močnih menstrualnih bolečin odpeljala na urgenco, kjer so se odločili, da je to pač normalno, del menstruacije. Seveda vse menstruacije od takrat naprej niso bile tako zelo boleče, je pa več takšnih ki ja kot tistih, ki ne bolijo.
Večino svojega življenja nisem zares znala prisluhniti svojemu mesečnemu ciklusu, kaj mi telo govori, dokler me seveda telo ni prisililo v to. Vam je to kaj znano? Vsi nekako ignoriramo, minimaliziramo simptome, znake, jasna opozorila, dokler se tako zelo ne vmešajo v naše življenje, da je včasih tudi že prepozno, ali pa vsaj zelo zelo resno. Z veseljem, lahko rečem, da danes pridno prisluhnem svojemu telesu in si v tistem času v mesecu vzamem vsaj dan ali dva dneva za počitek. Se je pa seveda od tiste prve menstruacije, do danes, po 4ih otročkih, izvenmaternični nosečnosti, raku materničnega vratu zgodilo na mojem hormonskem področju še marsikaj drugega.
Ko se začne tvoja pot v spolnosti in ko se postavi vprašanje zaščite, je prvo vprašanje učinkovita zaščita, ne pa potencialni vplivi na hormonsko dogajanje. Seveda so mehanske oblike zaščite, kot je kondom, precej enostavna zadeva, hkrati pa so, iz praktičnosti in dodatne zaščite (pred zanositvijo) logičen korak pri redni zvezi, tudi kontracepcijske tabletke. Razen spremembe v apetitu in mozoljčku ali dveh več, nisem razmišljala o drugih potencialnih učinkih, ki jih lahko imajo kontracepcijske tabletke na moje telo. In naslednjih 7 let so to bila moje kontracepcijsko "orodje". Sedaj, ko gledam nazaj, razmišljam, ugotavljam, da bi si želela takrat vedeti vsaj še kakšen podatek več ali od staršev ali od ginekologa ali od koga tretjega. Utrujenosti, nihanja razpoloženja in trenutki brez energije pa z, pa še vse vmes v istem dnevu (pri 20ih letih...), pa krči ob času ko naj jih ne bi bilo in še kaj. Seveda ni nujno, da ti kontracepcijske tabletke prinesejo vse to, lahko pa ti in dobro bi bilo vedeti od kod prihajajo.
Ena od neizogibnih, obveznih zadev so redni obiski pri ginekologu, ki so meni do danes še vedno neprijetna zadeva, ampak hodim redno vsako leto (ali tudi pogosteje), tudi zaradi potencialne dovzetnosti za morebitne spremembe. Ko smo ravno pri tem...po mojem mnenju je obisk ginekologa in bris zgolj na tri leta čisto predolga doba, v obdobju teh treh let se lahko marsikaj zgodi... zato jaz vsako leto plačam tisti bris, v izogib ravno temu, da bi se vmes kaj zgodilo in razvilo do nerešljivega...
A če se vrnem na mojo zgodbo... Kontracepcija je pomembna, pomembno pa se je zavedati tudi kako vpliva na nas in katero vrsto kontracepcije izbrati. Pri mojih 24ih letih je prišel trenutek, ko sem se s partnerjem odločila za naslednji korak v življenju, starševstvo! Prenehanje s kontracepcijo je bilo precej enostavno in tudi zanositev je bila takojšnja. Na tem področju sem res imela srečo, tokrat in tudi naprej. In na moj 25. rojstni dan, 14 let nazaj sem rodila prvega sina. Nosečnost? To pa je, več kot očitno in zelo dobro znano, hormonska zmešnjava. Nosečnosti...normalno da prinesejo hormonsko podivjanost. Kaj pa izvenmaternična nosečnost?
Najprej o nosečnostih...pričakovano je bila vsaka malo drugačna, tisto, kar je bilo morda bolj neobičajno pa je dejstvo, da je bila menstruacija po vsaki čisto drugačna, in to kar čisto tja do naslednje nosečnosti. Kaj s tem mislim? Pravzaprav vse...od količine, do trajanja, do krčev oz. pomanjkanja le teh. Najhujše je bilo po tretjem otročku, ko so bile menstruacije dolge 10 dni in je več kot polovico tega časa močno nalivalo. Po zadnji nosečnosti pa je spet v igro prišla kontracepcija. Po prvi nosečnosti, prvem otroku, se mi je zgodila izvenmaternična nosečnost.
Namreč, če bi jaz poslušala medicinsko sestro, ki dela pri mojem ginekologu, bi ostala brez jajcevoda in še česa. Pri prvi nosečnosti sem imela nekaj časa t.i. "vgnezditveno krvavitev", ki je običajna, ki je trajala 5 dni, ki je majhen dnevni flekec krvi. Pri drugi nosečnosti, pa ta krvavitev kar ni ponehala. Ker očitno to ni bila menstruacija, sem naredila test nosečnosti, ki je bil pozitiven, a od zadnje menstruacije je minilo šele dobrih 14 dni. Ko sem zaskrbljena klicala h ginekologu, me je sestra odslovila da naj pokličem "ko mi bo zamujala menstruacija". A čutila sem, da nekaj ni ok in sem klicala nazaj. Ginekolog me je takoj naročil za naslednji dan. Ko sem prišla in je naredil ultrazvok je rekel "prazni ste, jaz nič ne vidim v maternici", ene najtežjih besed v mojem življenju in hkrati poplava misli v glavi, kaj sedaj to pomeni. Rekel je, da je še prezgodaj, da bi se lahko kaj videlo in naj se vrnem čez teden dni. Nobenih fizičnih naporov v tem času in vedno v družbi nekoga, če bi prišlo do kakšnih močnih bolečin ali krvavitev. Teden dni kasneje me je pogledal še enkrat, rezultat je bil isti, zato me je poslal na urgenco preverit hormon nosečnosti.
Tam so ugotovili, da nosečnost je in izvedli bolj temeljit UZ, tudi jajcevodov, kjer so našli moje oplojeno jajčece, otročka, ki mu ni bilo namenjeno priti na svet. Tam, na urgenci sem se počutila kot glavna avtobusna postaja. Hodili so študentje, hodili so primariji, hodili so specialisti. Preden so ugotovili kaj je zares narobe, je med moje noge pokukalo vsaj 12 zdravnikov, in še nekaj po tem, za potrditev. Razumem, da mora biti proces in potrditev, a občutki na tej drugi strani zato niso nič lažji… Nekaj ur kasneje so me operirali.. Pred operacijo sem bila v sobi s 4imi drugimi dekleti, ženskami. Tam pa res slišiš zgodbe, ki trgajo srce... Jaz sem en svoj mali čudež že imela doma, mnoge od njih niso imele otrok. Celotna situacija je bila kar malo...strašna in neobičajna. Ne znam zares opisati the občutkov...nekateri so smiselni, drug ne zares, noben pa ni lep ali prijeten Naslednji dan mi je zdravnik, ki me je operiral, razložil, da ne vidi nobenih drugih težav in zapletov z mojimi jajcevodi, jajčniki, čemerkoli, da se je očitno jajčece oplodilo tako zelo hitro, da je že preveč zraslo, ko je prišlo v jajcevode, da je bila cev zanj premajhna in se je zato zataknil vmes. Dobra novica je vsekakor, da so moji reproduktivni organi v bp stanju, hkrati pa nisem mogla kar tako mimo tega, da bi to moral biti moj otrok, ki bi se moral roditi praktično točno (skoraj do dneva natančno) dve leti za prvim. Domov sem odšla...pretresena, zlomljena, kot da nisem zares ženska, pa vem da se sliši absurdno, ampak vse to ti gre takrat po glavi. In skoraj takoj sem se odločila, da si tega ne želim doživeti nikoli več. Še enkrat bom dala nosečnosti in možnosti za otroka priložnost, če se izvenmaternična ali kaj podobnega ponovi, sem zaključila.
Na srečo sem za tem imela še tri otroke, a telo nikoli ne pozabi. Vsako leto, na dan zanositve in na dan operacije me prevzame žalost, prižgem doma tudi svečko za tisto malo pikico, ki ji ni bilo namenjeno biti in priti na ta svet. In najhuje pri vsem skupaj? Ljudje in njihovi "pametni nasveti": Saj si še mlada, saj ni bil zares otrok, saj ga še nisi čutila, saj, saj, saj.... Če ne veste kaj reči, ni potrebno reči ničesar, samo povejte da ste tam, stojte ob strani človeku, ki vas potrebuje, to je to, nobeni nasveti niso zares potrebni v takih situacijah...še več, situacijo in počutje lahko poslabšajo. Hormon nosečnosti je po operaciji seveda zelo hitro upadel, a v tistih mesecih to ni edino, kar se mi je dogajalo. Ravno nekaj tednov pred izvenmaternično nosečnostjo sem dobila pozitiven bris najvišje nujnosti, torej, za ugotovitev tega, kaj se dogaja, so ga morali čim prej ponoviti in raziskati, kje je težava.
Običajno, ko dobite rezultate brisa pri ginekologu, vas ne obvestijo če so bp, če pa je karkoli drugače od tega, pa ste seveda obveščeni in obveščeni tudi o naslednjih korakih. Nikoli zares ne pričakuješ takšnega izvida, a se zgodi bolj pogosto kot si mislimo. Pri meni je bil izvid najvišje stopnje nujnosti, kar pomeni da sem morala takoj ponoviti pregled, zato da so odvzeli vse kar potrebujejo, da raziščejo bolj točno za kaj gre. V prvi fazi je bila potrjena prisotnost HPV - Humani Papiloma Virus. Potem v naslednji pa kar konkretno Rak materničnega vratu (ki ga HPV tudi povzroča). Ko človek sliši rak...vse sorte ti gre po glavi, od tega, da se tebi to seveda ne more zgoditi, do tega da nimaš časa za to, do tega, da mogoče lahko celo umreš, do tega da imaš otroka in je kakršnakoli težava ali pa celo odhod s tega sveta nesprejemljiv in vse vmes... Vsaj takšne misli so hodile po glavi meni. Dobra novica v vsej situaciji je bila, da je bila zadeva še v čisto prvi fazi in da je poseg zdravljenja pravzaprav precej enostaven (čeprav nič kaj lušten, ker si za vse skupaj pokonci). Na določenem delu so torej tkivo obdelali z laserjem, in drugod, kjer to ni bilo dovolj, so odstranili del tkiva. Ob tem še enkrat poudarek - hodite redno h ginekologu, res! To se je vse dogajalo razponu dveh mesecev ko sem imela tudi izvenmaternično nosečnost in je tudi moj prvorojeni sinek zbolel za resno boleznijo.
Seveda je bilo hormonsko dogajanje...neopisljivo.... Od takrat naprej ta strah po pozitivni diagnozi ostaja z vsakim testiranjem. A se do danes diagnoza ni ponovila. In glede na to, da sem bila cepljena proti HPV, se poraja vse sorte vprašanj povezanih tudi s tem. o razmišljam o hormonskem dogajanju tekom mojega življenja...je v bistvu kar malce strašljivo, koliko stvari, simptomov, situacij, jemljemo za normalne, pa to niti slučajno niso. Dekleta, ženske smo npr. od vedno navajene, da moramo potrpeti menstrualne bolečine, da počnemo vse navkljub njim, in to znamo celo zelo mojstrsko skrivati. In to ni prav! Tudi vse bolečine in tegobe povezane z nosečnostjo ali dojenjem. Ja, to sta dve super zadevi, a transformirata telo, prinašata definitivno vsaj malo bolečin in neprijetnih občutkov, ali pa celo zelo veliko, ogromno!
Bistvo je, da bi se morali počutiti dovolj varno in sprejeto, da lahko govorimo o čemerkoli, moški in ženske, tudi o temah, ki so tako zelo “normalne” ali pa tako zelo “tabu” da jih ali nihče več ne jemlje kot resen problem, ali pa si nihče ne upa o njih spregovoriti in se zato vsi pomalem delajo, da jih pač ni. Dokler nisi tam, dokler tega ne živiš, dokler ni celo ogroženo tvoje življenje. In na tem delam sedaj, glasno govorim o svojih menstruacijah, o tem kako se takrat počutim, moj partner pravi, da me pa zadnje čase menstruacije bolj bolijo kot prej. V bistvu me ne, samo da prej nisem govorila o tem. Zakaj? Ker želim, da otroci vedo, da je zadeva lahko resna, da bodo fantje so spoštovali in resno vzeli pri dekletih in da bo dekle vedelo, da ni normalno, da kar trpi in dela vse navkljub tem bolečinam in težkim procesom.
