Pa začnimo na začetku. Stara sem 43let, imam hčerko ki bo letos dopolnila 18 let. Zdaj se mogoče sprašujete, kaj vse sem počela narobe, da sem že pri 29 letih pristala v menopavzi. No, naj povem, da nisem ravno načrtovala tega v svojih življenjskih Ciljih. Vse se je začelo dve leti po porodu moje hčerke, ko sem izvedela, da imam raka maternice.
Tekla sem v Tivoliju s tekaško skupino, vsa zadihana pridem do avta in preverim telefon, kjer me čaka sporočilo od ginekologinje. “Prosim, pridite jutri v ordinacijo.” Sprva sem si mislil, da me kliče, ker me ni bilo na maratonu. No, očitno ni šlo za to. Grem na pregled, kjer me pogleda, nekaj odščipne in me pošlje domov. Seveda sem takoj pomislila, da nekaj ni v redu, ampak tiste misli so bile še vseeno precej nedolžne. Potem pa me ponovno pokličejo in slišim besede, ki jih nihče ne želi slišat: “Imate raka.” In tako se je vse začelo. Konzilij, nujna operacija… Ko sem slišala, da bom morala iti v bolnico, me je zmrazilo. “Čakaj, a res moram it v bolnico?” sem pomislila. Zmeda, panika, vprašanja To je bil tisti trenutek, ko si zares zaželiš, da bi se vse skupaj le nekako ustavilo in šlo v drugo smer. Sledi operacija, šest ur pod nožem, in potem dolg proces okrevanja. A tukaj se vse šele začne…
O tem, da bom morala na kemoterapijo in obsevanje, seveda nisem imela pojma. In česar še nisem vedela – pri 29 letih sem bila praktično v menopavzi, tako se je v bistvu zares začela moja zgodba. Seveda ni šlo brez preizkušenj, sprememb in vprašanj, zakaj ravno jaz. Vedela sem, da hčerka ne razume kaj se dogaja, vedela pa sem, da ji moram dajati vsak trenutek občutek, da se ni spremenilo to, da jo imam najraje na svetu. Kemoterapije in obsevanja so postala del mojega vsakdana, poleg tega pa smo živeli dokaj običajno družinsko življenje Največji šok je bil, ko so mi na endokrinološki izmerili nivo hormonov in je pisalo, da je stanje primerno ženski starosti moje mame. Takoj so mi predpisali hormonsko terapijo, ki sem jo zelo slabo prenašala in zato sem jo opustila. Danes si pomagam z bolj alternativnimi sredstvi in počutim se odlično. Menopavza ni presenečenje, to doleti vsako žensko, je pa fino, če smo na to pripravljeni. Vsi vemo, da je menopavza obdobje, ki prinaša kar nekaj fizičnih, čustvenih in psiholoških sprememb. Seveda se vse začne z vročinskimi valovi, sploh ponoči, ko zamenjaš 8 majic pa še ni dovolj, nespečnostjo, nenadna rdečica butne v obraz, da ljudje mislijo, da je nekaj resno narobe s tabo. A na koncu ugotoviš, da so te velike fizične spremembe malenkost proti temu, kar nam naredi glava. Hormonske spremembe lahko povzročijo občutek tesnobe, depresije, razdražljivosti…
Vsakdanje skrbi, strah pred ponovno boleznijo, predajanje samo drugim (pozabiti na sebe) in pa seveda hormonski vlakec smrti so me pripeljali do tega, da se nisem več pobrala s kavča, cele dneve sem gledala v prazno in padla v močno depresijo. Zdravstvo me je nafilalo s tabletami, antidepresivi, antipsihotiki… to je bilo pravzaprav eno obdobje lagodnosti, ker si otopel, ni pa bila rešitev na dolgi rok, saj nisem delala na sebi. Menopavza ni bolezen, ampak naraven proces v življenju vsake ženske. Sama sem jo dolgo dojemala kot bolezen – za slabo počutje, nespečnost, dodatnih 20 kg… za vse sem krivila hormone.
Ko sem počasi začenjala razumeti, da moram prevzeti odgovornost za svoje počutje, so se stvari začele spreminjati na bolje. Pomembno je, kako gledamo na izzive in kako se spopadamo z njimi. Obisk psihoterapije je bil ključen del moje poti. Ure in ure pogovorov, raziskovanja vzorcev iz otroštva in skozi življenje, so mi pomagale razumeti, kako lahko spremenim svojo notranjo dinamiko. Vzorci so lahko globoko zakoreninjeni in jih ne prepoznamo, dokler jih ne začnemo raziskovati Menopavza ni le fiziološka sprememba, temveč tudi čustveni in psihološki izziv.
Naša notranja moč je lahko večja, kot si mislimo. Ko sem začela delati na sebi, se je začelo spreminjati tudi moje zavedanje o tem, kaj mi v življenju resnično pomeni. Včasih so potrebne korenite spremembe, da prepoznamo, da imamo možnost živeti bolje in srečneje. Menopavza nam pokaže, da je čas, da postavimo sebe na prvo mesto. Naši otroci so veliki, kariere imamo, preskrbljeni smo, zdaj pa je čas, da si vzamemo čas zase, za svoje hobije, prijateljice... Zavedanje, da lahko rečemo “ne”, ko to potrebujemo, je izjemno osvobajajoče. Pomembno je tudi, da se vprašamo: Ali sem zdaj v redu? Ali sem zadovoljna s tem, kar imam? Če ne, je čas za spremembe. Vsak mora najti svojo pot in se odločiti, kdaj je čas, da postane egoističen v pozitivnem smislu – da si vzame čas zase, da postavi meje in da se resnično posveti sebi. In posvetiti se sebi, pomeni poskrbeti tudi za uravnoteženo prehrano, vključiti kvalitetno prehrano v svoj vsak dan in ne pozabiti na hidracijo, tukaj pa je tudi redna telesna dejavnost, res je smiselna” Življenje se spreminja, a skrb za naše zdravje je ključ do sreče in dolgoživosti.
